Spominjam se, ko mi je pred leti takratna punca predvajala pesem Thompsona, »Samo je ljubav tajna dvaju svetova«. Pol Slovenka, pol Srbkinja iz BIH, mi je povedala, da je to bila najljubša pesem njene pokojne mame in njenega očeta. Pesem je ljubezenska, romantična, čustvena, cringe, če želite. Daleč so bila leta »Čavoglav« in vseh tistih vojnih in po mnenju mnogih sovražnih komadov iz 90ih, ki so Thompsona naredili ikono hrvaškega nacionalizma, Thompson je tedaj že davno bil »tvoj naslednji vsakdanji hrvaški pop rocker«, čigar pesmi se je dalo bolj primerjati z Oliverjem Dragojevičem kot kakšnimi Blood& Honour Style »hard rock in metal bendi«. V zadnjem času pa obrat in povratek h koreninam. »Oluja«, komad, ki spominja na najslavnejše in za nekatere najbolj sramotne dni hrvaške osamosvojitvene vojne, ki se pa v vseh možnih svetovih tretirajo kot provokacija Srbov in poziv k povratku k sovražnosti, ki je vela med hrvaškimi osamosvojitelji in tedanjim srbskim okupatorjem, ki je sam kolebal med identiteto branitelja jugoslovanske federativnosti in transformacijo v velikosrbsko vojsko. Deloma je vse to razložljivo s preprosto tezo, da Thompson in kompanija želita iz počasi izumirajoče generacije osamosvojiteljev s pomočjo čustveno agresivnega marketinga iztisniti še poslednje fičnike – kar sta jih, saj na bi Thompson sam v žep pospravil 5 milijončkov evrov.

Povratek h koreninam pa je zagotovo vsaj soprispeval k organizaciji največjega koncertnega dogodka v zgodovini Hrvaške, ki bo naslednji mesec na hrvaškem hipodromu. Pol milijona ljudi je neverjetna številka in postavljajo se vprašanja, kdo bo to organiziral, varoval, usmerjal promet, itn., še zlasti vedoč, da se je uradna hrvaška oblast ogradila od organizacije tega dogodka. Pustimo ob strani, da niti države nimajo izkušenj z organizacijo takih dogodkov, a imajo v primerjavi s privatnimi institucijami varovanja, itn., veliko več resursov, da bi to lahko počele, meni je to, da se je oblast od dogodka ogradila in ga ni prepovedala, češ, v imenu svobode, izjemno sumljivo, saj se s tem odpira več prostora za morebiti psyop teroristični spopad, s katerim bi lahko lokalne in globožidovske elite skušale zanetiti novo klanje na Balkanu, oziroma opravičiti vojno, ki jo bodo kasneje skušali organizirati.

Spomini na čase sovraštva med vojno na Hrvaškem niso edini indic, da se nekaj pripravlja, oziroma da določeni ljudje skušajo nekaj zanetiti: Ko berem srbske forume in komentarje pod videji njihovih protestov, se pojavlja vedno več komentarjev, ki so jih sprva zagotovo zagnali boti, da so za anarhističnimi protesti nekakšne hrvaško – ustaške sile. Prav vidimo lahko, kako hitro bi se dalo ustvariti vzdušje, v katerem se ljudje ne bi več upirali vpoklicu moških v vojsko, kar je dovolj za novo klanje. Ko si enkrat na fronti, ne glede na to, kako zmeden si in kako v bistvu ne veš, za koga in za kaj se boriš, razen za provizorično ti predstavljen koncept domovine, boš streljal in boš streljan in potem nam vsem lahko le še Bog pomaga. Ko rečem nam, mislim navadni folk, ne elite, h katerim pa pripada tudi Thompson in jim je pripadal pokojni hrvaški nacionalistično voditelj židovskega rodu, Franjo Tudjman: Če ne verjamete, se vprašajte, koliko časa sta zadnje omenjena dejansko prebila na fronti in koliko ob »lapanju« in »spodbujanju vojakov« iz varnega zavetja. Hrvaški nacionalizem ima kar dolgo tradicijo in je povezan s katoliško cerkvijo, osmanskim carstvom in pravoslavjem: cerkev je mejo s tema dvema želela močno in zato so se zavzemali za močno državo Hrvaško. Če pogledamo v 19. st., začetek 20. st., so tudi vrhunski slovenski misleci iz vrst klerikov podpirali združevanje Slovenije in Hrvaške pod Hrvaško, ker so izhajali iz teh premis.

Če odmislimo vpliv cerkve, sta tukaj še dva elementa, ki tvorita moderno hrvaško narodno identiteto: nogomet in osvoboditeljski mit. Vzemi Hrvatom fuzbal in vojno in njihova navidezna strast do države se razpade kot hišica iz kart, ker Hrvati so najbolj umetno sestavljen narod na področju bivše Jugoslavije. In jezikovno in genetsko so Hrvati razklani: Severni so podobnejši Slovencem, južni Črnogorcem, Srbom, tudi Italijanom in Albancem, dejal bi, da j smiselno reči, da gre za nekakšno ilirsko genetiko. Razlika je vidna in slišna, Varaždinec je težje razločljiv in po govoru in po videzu od Štajerca in Prekmurca, kot od Dalmatinca. Ampak je ponos na državo – utemeljen kot opisano.

Pred leti me je oče prijatelja predstavil Tvrtku Šercarju, v Mariboru živečemu hrvaškemu Židu, ki mi je brez slabe vesti razlagal, da in kako je hrvaški nacionalizem, vse od stranke prava, preko ustaštva, do jugoslovanskega disidentstva in moderne Hrvaške, bil skoraj prestreljen z židovskim vplivom. Ne vemo, koliko so pri tvorbi moderne Slovenije prav tako bili vpleteni Židje, koliko pristna želja po emancipaciji Slovencev od vseh tujih gospodarjev, ampak za hrvaško je to precej jasno in precej jasno je tudi, da in kako močno zasidrani v vodstvu te države v ozadju so razni, recimo jim judeo – jezuiti. Če se spomnimo, kakšna je mentaliteta Srbov in kako tudi Srbe nadzirajo Židje, ko so me metali iz vseh space – ov na X – u, kakor hitro sem omenjal »jevreje«, smo lahko upravičeno zaskrbljeni, kaj se lahko pripeti na takem mega dogodku. Jaz osebno bi vsakomur, do kogar mi je mar, priporočal, da se temu dogodku ogne.

A.E.