V svojem zdaj že pol desetletja trajajočem snemanju podcastov, sem imel veliko pogovorov z ameriškim, javno izpostavljenim katoliškim mislecem in piscem, Dr. E Michael Jones – om. Toliko, da jih več ne štejem. Najbrž ne rabim pojasnjevati, da je to človek, ki ga izjemno cenim in sem se od njega v smislu vedenja o delovanju Židov v ZDA ogromno naučil.
Kar moram pojasnjevati, ker vsakdo, ki bo to bral, ne pozna ne Dr. Jonesa ne njegovega opusa in nasploh vseh javno artikuliranih misli, ki jih je skozi leta dosledno zagovarjal, je to, da se z Jonesom še zdaleč ne strinjava v vsem, še zlasti trčiva ob temi rase in etnije.
Jones zagovarja po moje slabo utemeljeno in podobno slabo argumentirano pozicijo, da rasa ne obstaja, temveč, da obstaja le etnija. Kot, obstajajo Nemci in Slovenci, ne pa tudi belci, še več, sam koncept »belskosti« razlaga kot zlonamerni konstrukt Židov, da povzročajo konflikte v ameriški družbi in se po potrebi za »belskostjo« skrivajo ali se proglasijo za žrtve njene prevlade. Po njegovo rasa ne obstaja oziroma obstaja le v umu, etnija pa da obstaja, ker da obstaja tudi v sami realnosti, to je od uma ločeni, domnevam da fizični realnosti.
Kot, ti se ne rodiš belec, ampak se rodiš Slovenec. Kakšna je po njegovo razlika in kaj je to realno, kar naj bi določalo »slovenskost«? Slovenski jezik, slovenska kultura in Slovencem tradicionalna religija, seveda tudi v njegovem primeru katolištvo, ki ga dojema kot v končni posledici edino validno krščansko denominacijo, h kateri bi se morali vrniti ali se vanjo konvertirati vsi ljudje, pa bi to razrešilo večino problemov z izjemo tistih, ki vključujejo človeško padlo naravo.
Problem tukaj je, da se jezika lahko naučiš, v kulturo integriraš navidezno, nominalno konvertiraš v religijo etnije. To pomeni, čeprav poenostavljeno, da črnec, ki se nauči slovenskega jezika, se integrira v slovensko kulturo, si npr. najde Slovenko, slovensko družbo in prične oponašati njihove kulturne navade, ob nedeljah pa prične hoditi k maši in naredi vse zakramente, s tem postane Slovenec.
In Jones bi temu pritrdil in njemu to ni nič čudnega, po čemer se niti malo ne razlikuje od Alexandra Dugina, zastrašujoče topega, kakor rusko – pravoslavnega intelektualca, ki na X – u ne zmore ne prikazovati judaizma kot nečesa skrajno pozitivnega in zgolj in samo religioznega, svetega, duhovnega…
Obstajajo študije, ki demonstrirajo pogosto velikanske psihološke, kognitivne in sociološke razlike med rasami in rase načeloma niso sporna kategorija niti za resne znanstvenike, nič bolj sporna kot sama kategorija vrste, ki jo prav tako lahko z metodološko – skeptičnim pristopom postaviš pod vprašaj, v resnici pa je nihče ni pripravljen zavreči prav zares, ko govori o živalskem in rastlinskem svetu. Ampak moja poanta gre drugam, to, kar jaz zagovarjam, ne sloni na racionalnosti, na empiriji, na znanosti.
Moja poanta je, da smo si belci med seboj naklonjeni kot so si naklonjeni med seboj črnci in da v okoljih, kjer moramo sobivati, naša belskost pač pride do izraza, privzame konture realnosti, ki jih drugače ne – in imamo pravico in dolžnost o tem govoriti, to poudarjati in se truditi živeti predvsem drug z drugimi, ne pa s črnci. Ne, ker črnce sovražimo, ne, ker so črnci neumni, ne, ker imajo drugo kulturo, ne, ker niso katoliki, ampak, ker si želimo, če citiramo Mohameda Alija, da naši vnuki izgledajo kot mi.
Naslednji problem z Jonesovo argumentacijo je v tem, da jezik, kultura in religija prav tako niso nekaj, kar je enostavno, skozi prizmo bazičnega empirizma, instanciirano v fizični realnosti. To so vse pojmi, ki se vsaj deloma, če ne že v večini, nanašajo na um, oziroma se nahajajo v umu, ne v fizični realnosti. Vsekakor ne bolj kot neke čisto površinske, a povsem očitne in vsakomur, ki se ne dela glede tega Tošota, razlike med rasami.
Pri čemer mi je Jones s svojim antirasizmom, ki ga trmasto doživlja kot antimaterializem, in s svojo definicijo nevede pomagal, je v tem, da sem spregledal, da bi tudi etnija, še zlasti, kakor se jo razume in uporablja v mainstream akademskih in publicističnih krogih, prav tako lahko bila subverzivna. Če ne po namenu, zagotovo po učinku.
Eno je namreč, da Jones in njemu podobni ne priznavajo obstoja rase ali pridigajo proti uporabi le te zaradi materializma – po mojem skromnem mnenju je katoliško zmotno materializem prepoznavati kot intrinzično zlo, z ozirom na to, da ima telo kot sveto rešnje telo visok status v katoliški teologiji in slednja nikoli ni trdila, v svoji ex cathedra obliki, da je idealistična filozofija – drugo pa je, da tudi evropskim etnijam odrekajo vsakršno rasno komponento, vsakršno belskost, implikacija česar je, da smo Slovenci, Nemci, itn., povsem zamenljivi s črnci, če se ti konvertirajo v naše vere, naučijo jezikov in si najdejo naše družbe, da se integrirajo.
In tako, tudi ko mi zagovarjamo oziroma delamo razliko med etničnim in državljanskim nacionalizmom oziroma državljanarstvom, če nismo pazljivi na te, ki etnijo razumejo idealistično, če se smem tako izraziti, ne delamo tiste zadostne razlike, ki jo imamo sicer v mislih. Ve se, naša pozicija je, da se edino, ko imamo v rokah nekaj empiricistično – znanstvenega, kamor npr. da veda genetika sodi (čeprav je seveda res, da medtem ko edino empiricistični znanosti ali najbolj znanosti lahko zaupamo, nikoli ne moremo in ne smemo povsem zaupati t.i. znanstvenikom, ker so ti ljudje: Vedno podkupljivi, pokvarljivi, manipulabilni, itn…), čemur pogosto pravimo »kri in zemlja«, lahko ubranimo subverziji ali vsaj lažje ubranimo subverziji.
Razen, da, ko, če si bo mogoče menjati DNK, popravite me, če se to že da ali verjamete, da se da, se bodo lahko tujci skrivali za njim in trdili, da so naši, da govorijo nam v prid, v resnici pa zanje in proti nam – karkoli v tem primeru in takrat »mi« bomo.
Naštejmo le nekaj nivojev te subverzije:
1. Državljanarstvo ali državljanski nacionalizem: Pojem nacionalizma poleg državljanstva bi moral po eni strani biti pleonazem, torej odveč, ker bi moralo biti samoumevno, da je državljan enako član naroda. Ker pa ni in ne le, da ni, ampak se že približuje temu, da bi bilo nasprotno, kar je ob tem, da se o tem vsi delajo nore, še dodatno nevarno za naš narod, je tako rekoč contradictio in adiecti. Ne gre skupaj.
Narativa gre, da kdorkoli ima državljanstvo, se nauči jezika in integrira, šteje enako kot ljudje s koreninami tukaj več generacij in specifično genetiko širšega področja. Slovenci smo v tem primeru vsi in tukaj je očitno, kako poteka subverzija. Skupno obema političnima poloma.
2. Narod = jezik. Ali vsaj, bistvena komponenta naroda je njegov jezik, ki je tako svet, da se ga je treba truditi ohraniti. Kdorkoli govori naš jezik lepo, je Slovenec in se ga kot takega tudi kot morebitni zgodovinski lik mora obravnavati. V Sloveniji poznamo kar nekaj folka, ki se v raziskovanju zgodovine osredotoča le na jezik in se za to idejo skriva kot »Slovenec«, čeprav ima morda druge krvne korenine. Lastno obema poloma.
“Slovenski jezik je vrednota in je hkrati absolutni pogoj obstoja slovenskega naroda – brez slovenskega jezika slovenstvo ne more obstajati”, je v preteklosti večkrat poudaril poslanec SDS Branko Grims.
3. Slovenec je katolik. Lastno le desnemu polu, ampak prav tako očitno, kako v tem primeru poteka subverzija. Tujci kakor konvertirano v slovensko religijo, pridigajo o njej kot o univerzalni, humanistični religiji in govorijo v imenu nje obenem v imenu Slovencev. Eden bolj pogubnih slojev subverzije. Kot katolika me ta zelo boli.
4. Etno – nacionalizem. Verjetno najperfidnejša oblika subverzije, ker nam najbolj deluje kot neizpodbitno »naše«. V smislu, »saj pa ti so za narod«, potem pa ti zabijejo nož v hrbet, ko od njih izveš, da gre le za povsem dodelano državljanarstvo z dodatkom religije, v našem primeru katolicizma. Slovenec si pač, če si katolik, imaš državljanstvo, znaš jezik in se integriraš upoštevaje določene pop kulturne trende. Spet ničesar o krvi.
A.E.
Dodaj odgovor